Ko novice poročajo o vročinskih rekordih, mi z zaskrbljenostjo zremo v tiste svoje. Rekordi pri delu gorske reševalne službe namreč ne prinašajo nič dobrega, a se z njimi v zadnjih letih srečujemo vse pogosteje. Še pred dvema letoma je padel zadnji mejnik, za letošnjega pa že sedaj vemo, da ga bomo presegli.
Govorimo o številu posredovanj, ki je bilo avgusta 2026 za društvo GRS Radovljica zgodovinsko. Posredovali smo kar 19-krat in za štiri primere prekosili celo avgustovski rekord iz leta 2023, ko so nam poplave prinesle veliko dela.
Že sam uvod v mesec je napovedoval vrhunec sezone; v prvih štirih dneh smo posredovali šestkrat. Dvakrat zaradi pika kače, trikrat pa v soteski Vintgar. Obisk naših prelepih krajev podira rekorde, a visoka sezona v okolici Bleda terja svoj davek. Ker smo vajeni utripa turizma, ne preseneča, da je več kot 70 % rešenih oseb tujih državljanov. Med drugim smo pomagali pohodnikom, ki so zašli na neprehoden teren nad Blejsko kočo in Kupljenikom, družini nad Stražo ter reševali tujega plezalca v plezališču Stovc.
Ko se oglasijo pozivniki, nikoli ne veš, kaj te čaka – takrat se zgodba šeli začne sestavljati. Upaš na najboljše, čeprav realnost včasih piše drugačne scenarije. Ob klicu o dveh turistih, ki sta padla čez prepad, se v mislih odvijejo grenki spomini na pretekle intervencije, a za globoko razmišljanje ni časa. Dodatno pridobljene informacije med vožnjo ti pomagajo, da si začrtaš opremo in postopek reševanja. Opremo imamo v malem prstu, ekipi brezpogojno zaupaš. Časa ni na pretek, zato na pomoč takoj zaprosimo še dva helikopterja. Med hitenjem s težko opremo v nahrbtnikih se usklajujemo z regijskim centrom in posadkami.
To bi bila naporna intervencija že z eno poškodovano osebo, kaj šele z dvema. Zbiranje skopih informacij na začetku se hitro prelevi v organiziranje podatkov, postopkov in komunikacije: stanje prvega, potrebe drugega, usklajevanje s helikoptersko ekipo, razporejanje pomoči iz helikopterja in vprašanje, koga odpeljati prvega. A z izjemno uigranostjo dveh ekip s Brnika (GRZS in HNMP) nam je uspelo obema ponesrečencema nuditi oskrbo in ju pripraviti na transport v Ljubljanski klinični center. Nam preostane le še tiho upanje, da bo njuno okrevanje uspešno.
Za nas je bilo to že tretje posredovanje. Ob koncu pa vedno sledi analiza; tokrat je bila zaradi zapletenosti nekoliko daljša. Ko smo secirali vsako malenkost, ki bi jo lahko izpeljali še hitreje ali bolje, smo v zraku čutili, da smo delo opravili odlično. Ob odhodu se pozdravnimo z: »Upam, da se danes ne vidimo več.« Želja, ki pa je bila avgusta prepogosto preslišana.
Vse pogosteje se namreč dogaja, da našo pomoč potrebuje več oseb hkrati. Tako je 20. avgusta ob dveh turistih istočasno pomoč potreboval – bikec. Zvalil se je po strmem terenu in obtičal s hudo poškodovano nogo. Čeprav je gre za žival, smo se naloge lotili z enako resnostjo in organizirali helikopterski prevoz v dolino. Vsi smo bili veseli, ko smo teden kasneje prejeli novico, da bikec uspešno okreva v domači oskrbi.
A naše poslanstvo se še zdaleč ne zaključuje pri turistih. Ko prejmemo obvestilo o delovni nesreči gozdarja, vemo, da ne bo lahko. Poškodbe so v takih trenutkih hude, pogosto kritične. Ob sumu na poškodbo vratu in hrbtenice je nujno ohraniti hladnokrvnost. Še zlasti smo hvaležni, da so nam ob strani naši postajni zdravniki in diplomirani zdravstveniki, ki se udeležujejo velike večine intervencij in dvigujejo raven oskrbe na terenu.
Zdi se, da si avgusta gorski reševalci ne znamo vzeti dopusta. Že prost dan brez pozivnika je nagrada. Ko se zvečer utrujen zlekneš na kavč, iskreno upaš, da so vsi obiskovalci gora varno v dolini ali na toplem v kočah. Večernih kliců na srečo ni veliko, a avgusta sta nas dve čakali prav na območju Stola – terenu z najdaljšim dostopom in največjo višinsko razliko. Enkrat smo izčrpanega in izgubljenega turista reševali iz Kožen, drugič pa nas je blizu vrha presenetila obolela oseba v skupini. Ker nadaljevanje hoje ni bilo mogoče, smo zavetje poiskali v Prešernovi koči, kjer smo prenočili, jutro pa zaupali posadki helikopterja.
Naše delo pa ne obsega le reševanje. Proti koncu meseca smo se posvetili tudi preventivi – sodelovali smo na družinskem dnevu na Šobcu in na tradicionalnem pohodu “večno mladih” na Stol. Zdi se, da nam avgustovska norija ni izsesala čisto vse energije, saj se takšnih druženj vedno udeležimo z veseljem, čeprav tam intervencije največkrat niso potrebne.
Ko se je avgust končal, si želimo le eno: da bi bilo rekordov za nekaj časa dovolj. Ko pa se ozremo nazaj in preštejemo, da smo v enem mesecu pomagali 27 osebam in eni živali, se marsikdo vpraša, ali ni to preveč za prostovoljce. Mesec je bil nesporno izčrpavajoč, a vsako rešeno življenje, pomoč ali vrnitev v dolino nam dajejo moč in zagon za naslednji poziv, za katerega tako ali tako nikoli ne veš, kaj prinaša.