V maju smo si člani društva privoščili nekaj dni skupnega plezanja in druženja v kanjonu Paklenice.
Kot prostovoljni gorski reševalci veliko prostega časa namenjamo reševanju in usposabljanju, vsake toliko pa si le privoščimo tudi dopust. Seveda del ekipe ostane doma, v pripravljenosti na morebitno intervencijo, ostali pa se s kančkom slabe vesti odpravimo na morje.
No, to pa seveda ni morje, kot bi si ga kdo predstavljal – poležavanje na plaži ob branju romanov. Naš »dopust« izgleda nekoliko drugače: ob šestih nas nehote zbudijo naši starejši člani, ki jim je spanje očitno odveč. Tisti mlajši in hiperaktivni so v tem času že nekje sredi večraztežajne smeri v kanjonu Paklenice, ostali pa se ob sedmih zberemo na kavi.
Ob jutranji kavi naredimo tudi načrt za dan. Lahko bi rekli, da je prilagodljivost ena od skupnih lastnosti vseh članov, saj se kljub številčni skupini organiziramo zelo hitro.
Naše dnevne aktivnosti so precej preproste: plezanje, planinarjenje, kolesarjenje in – spet plezanje. Med našimi člani je kar nekaj izkušenih plezalcev in alpinistov, ki so se po navezah povezali z manj izkušenimi. Ti so tako lahko obnovili svoje znanje ter pridobivali nove izkušnje v plezanju večraztežajnih smeri.
Plezanje nam pomaga razvijati tehnično znanje, fizično pripravljenost in psihično zbranost, ki so nujni za učinkovito in varno reševanje v gorah. Hkrati pa na takšnih turah utrjujemo tudi vrvno tehniko, zaupanje v soplezalca in sodelovanje v navezi – veščine, ki so pri delu gorskega reševalca še kako pomembne.
Po celodnevnih aktivnostih smo se zvečer zbrali ob večerji, delili doživetja in vtise s smeri ter že kovali načrte za naslednji dan.
Takšni dnevi niso le priložnost za gibanje in utrjevanje znanja, temveč tudi za krepitev ekipnega duha in medsebojnega zaupanja, ki sta pri našem delu v gorah ključnega pomena. Ob tem pa ugotavljamo, da naš »dopust« pogosto izgleda precej bolj naporen kot marsikateri delovni teden – vendar se domov vedno vrnemo zadovoljni, nasmejani in z nekaj več izkušnjami.
Gorsko reševanje je dejavnost, kjer sekunde štejejo. Čeprav naše delo še vedno temelji na vrhunski usposobljenosti in fizični pripravljenosti reševalcev, se je v zadnjih 15 letih način izvajanja intervencij korenito spremenil. Danes nam pri reševanju v gorah odločilno pomaga tehnologija, ki omogoča, da so posredovanja varnejša, bolj usklajena in predvsem hitrejša.
GPS koordinate: Krajša pot do ponesrečencev
Pri sodobnem reševanju si v veliki meri in vedno bolj pomagamo s koordinatami, ki nam jih javijo ponesrečenci. Ta podatek povsem spremeni potek intervencije:
Hitrejša komunikacija: Regijski center reševalcem takoj posreduje točno točko, kar skrajša čas zbiranja podatkov.
Usklajevanje s helikopterjem: Posadka helikopterja se lahko usmeri neposredno na lokacijo, kar je ključno v kritičnih minutah.
Optimizacija ekip: Ker je lokacija ponesrečencev natančno znana, na teren ni treba pošiljati dodatnih skupin za preiskovanje širšega območja. S tem zmanjšamo potrebne kapacitete in reševalce razporedimo tja, kjer so najbolj koristni.
Reševalci smo izjemno hvaležni, če ponesrečenci ali očividci znajo centru posredovati točne koordinate. Več o tem, kako to storiti, si lahko preberete na naši spletni strani:
Vse pogosteje si pri iskalnih in reševalnih intervencijah pomagamo z droni. Ti so postali nepogrešljivi pri poizvedovanju in pregledovanju težko dostopnih terenov, kjer bi človek potreboval veliko več časa.
Z uporabo drona reševalna ekipa v realnem času razpolaga z več informacijami s terena. To omogoča hitrejšo oceno okoliščin in sprotno prilagajanje poteka intervencije glede na to, v kakšnem stanju so ponesrečenci in kakšen je teren okoli njih. Prav tako droni bistveno olajšajo komunikacijo s helikopterjem, saj mu lahko reševalci vnaprej predajo ključne informacije o mikro-lokaciji.
Od papirnatih kart do digitalne preciznosti
Če smo še pred 15 leti orientacijo in vodenje intervencij izvajali s pomočjo papirnatih kart, je danes slika povsem drugačna. Sodobne radiozveze in navigacija z aplikacijami, kot je Locus Maps, so prinesle digitalno revolucijo.
Današnji sistemi nam dajejo točen vpogled v delovanje ekip na terenu v vsakem trenutku. To prinaša več prednosti:
Natančna analiza: Po končani intervenciji lahko točno vidimo, katera območja so bila preiskana.
Izpopolnjeno vodenje: Celoten potek iskalne intervencije je danes bolj dovršen, saj nam tehnologija omogoča sprotno preverjanje preiskanih območij in boljši pregled nad celotno situacijo.
Lahko rečemo, da smo v obdobju zadnjih 15 let prav po zaslugi tehnologije drastično skrajšali čas posredovanja.
Tehnologija je pripomoček, osnova pa ostaja znanje
Kljub vsem prednostim v GRS poudarjamo: tehnologija je vedno le pripomoček. Narava ostaja nepredvidljiva. V primeru praznih baterij, močnega dežja, neviht ali hudega vetra uporaba dronov in GPS naprav postane omejena ali celo nemogoča.
Zato se moramo reševalci v takšnih razmerah vedno znati zanašati na osnove – izpeljati vse postopke reševanja brez tehnološke podpore, z uporabo klasičnih metod. Enako svetujemo vsem obiskovalcem gora: naj bo tehnologija v pomoč, a znanje in spoštovanje gora morata ostati temelj vsakega obiska narave.
Zjutraj, 5. oktobra, me je zbudil pozivnik. Tisti zvok, ki ga sicer pogosto slišim, a sem tokrat že ob pogledu na obvestilo vedel, da nas čaka nekaj resnega. “Reševanje pod Roblekom. Poškodba glave.” Vremenska napoved ni obetala nič dobrega – dež, sneg in mraz. Hitro se odpravim proti postaji, kjer se nas zbere kar 17. Med nami tudi zdravnica in medicinska sestra. To me pomiri, saj vem, da bo oskrba lahko potekala hitro in strokovno.
Z vozili se pripeljemo do Poljške planine. Dež prehaja v sneg, teren je spolzek, vidljivost slaba. Verjetnost, da bomo računali na pomoč helikopterja, je zelo majhna. Pripravimo opremo – nosila, zajemalna nosila, zdravniški nahrbtnik, vrečo, kisik… vse, kar bi lahko potrebovali. Ker ni bilo povsem jasno, po kateri poti se je skupina gibala, grem naprej proti grebenski poti, da preverim teren. Kmalu srečam člane skupine, ki natančno opišejo kraj nesreče. Lokacija potrjena – ena skrb manj.
Foto: Peter Kocjan
Kmalu pridem do poškodovanke. Dve članici skupine sta ostali z njo, zaskrbljeni, a mirni. Izmenjamo informacije. Počasi začnemo z oskrbo. Na strmem, mokrem pobočju so možnosti oskrbe omejene, a vsak natančno ve, kaj mora storiti. Namestimo prevezo, preverjamo dihanje, vitalne funkcije, dodamo kisik. Vsi delamo tiho, usklajeno. Stanje poškodovanke pa ni dobro. Nezavestna je, diha počasi, izgublja kri. Čas teče prehitro, mraz pa dodatno poslabšuje razmere.
Namestili smo jo v zajemalna nosila in nato prestavili na transportna. Transport do Poljške planine, kjer nas že čaka ekipa NMP, je bil kratek le na zemljevidu. Vsaka minuta je trajala neskončno dolgo. Izmenjujemo se pri nosilih, spremljamo dihanje, se spodbujamo. Ko smo jo predali ekipi NMP, sem začutil, kakšna intervencija je za nami. Šele ko se fokus razširi, vidiš, koliko dela poteka v ozadju – oskrba drugih članov skupine, spremstvo oseb, nastanitev ekipe v naših prostorih, tolažba. Rešili smo 13 ljudi.
Foto: Ivana Potočnik
Ko smo se premraženi in mokri vrnili na postajo, se je načelniku oglasil telefon. Že po njegovem izrazu sem vedel, da ne bo konec. “Plaz na Toscu.” En stavek, ki ti pospeši utrip. “Vsi domov po lavinsko opremo.” V tistem trenutku ni bilo dvoma – vsi smo vedeli, da gremo. Ta brezpogojna želja pomagati je tisto, kar nas povezuje.
Hitro domov po opremo in nazaj na postajo. Z nosili, vrvmi in lavinsko opremo se odpeljemo proti Pokljuki. Cesta do Rudnega polja je že povsem zimska. Pri Konjščici prevzamemo opremo in začnemo vzpon proti Jezercu, nato Studorskemu prevalu. Gazimo po snegu, ponekod do pasu. Kljub težki opremi in mrazu držimo tempo. Ko prispemo do grape pod Toscem, se organiziramo – preverimo vrvi, klini, žolne. Pogled na plazovino nas strezni. Strmo, razbito, polno skalnih skokov.
Foto: Nik Hlade
Borut me pošlje v grapo prvega. Namestim vrv, spustim se nižje, kmalu se mi pridružijo Nejc, Andraž in Sašo. Vse delamo hitro, a zbrano. Pomirja me, ker vem, da sem ob ljudeh, ki jim popolnoma zaupam — v takem terenu so suvereni in natančni. Sledimo plazovini, iščemo sledi, pomagajo nam tudi psi. Sneg je moker, premraženi smo, a delo te drži pokonci. Končno – s sondo lociramo prvo osebo. Žal brez znakov življenja. Pokličemo zdravnika. V tistem trenutku pa krik od zgoraj: “PLAZ!” Srce ti skoči v grlo. Umik na takem terenu ni preprost. Na srečo se plaz hitro ustavi in vsi smo na varnem. Nadaljujemo z delom, a odločitev je jasna – razmere so prenevarne, moramo prekiniti.
Foto: Urban Žemlja
S pomočjo helikopterja Slovenske vojske prepeljemo preminulo osebo v dolino in nato evakuiramo še moštvo. Krepko po sončnem zahodu helikopter pobere še zadnjo ekipo. Ko sem v helikopterju in gledam proti osvetljenim goram, čutim le hvaležnost, da smo vsi živi. Šele takrat pride do izraza utrujenost, mraz, praznina.
Foto: Jure Bukovec
Med vožnjo domov pa se v avtih že pogovarjamo, kdo bi se lahko udeležil jutrišnjega nadaljevanja reševanja. Preverim v službi in dobim odobritev. Res sem hvaležen za delodajalca, ki mi to omogoča. Nimajo vsi te sreče. Domov pridem okrog desetih zvečer. Oprema na sušenje, baterije na polnjenje. Umirim se pod tušem, a misli ne dajo spati. Občutek odgovornosti, slike iz grape, kriki “plaz” – vse se znova odvija v glavi.
Foto: Nik Hlade
Zjutraj, 6. oktobra, sem že ob šestih spet na postaji. Nadaljevanje iskanja. Tokrat nas Policijski helikopter prepelje v iztek plazu. Vodja intervencije Miha jasno razdeli naloge. Ko s svojo ekipo pridem na plaz, sem določen za vodjo sonderske vrste. Delamo hitro in sistematično. Kmalu pes zazna prvo osebo – žal brez znakov življenja. Nekaj časa zatem najdemo še drugo. Tragičen konec, a vsaj gotovost za svojce.
Ko je bilo delo zaključeno, smo opravili še analizo akcije. Kljub zahtevnim razmeram je bila intervencija izvedena profesionalno, natančno, usklajeno. Sodelovali smo reševalci iz treh postaj, a občutek je bil, kot da smo ena ekipa.
Čeprav sta bila to dva najtežja dneva v moji reševalski karieri, sem čutil velik ponos na ekipo. In hvaležnost – da lahko delujem med ljudmi, ki v trenutkih, ko vsi bežijo pred nevarnostjo, stopijo vanjo. Skupaj.
Nik Hlade Gorski reševalec in inštruktor GRS Radovljica
Tudi letos smo uresničili cilj turno smučarski izlet članov GRS Radovljica. Tokrat sta Nejc in Dominik organizirala turo v zahodni del Visokih Tur. Ker pa smo zaradi slabega vremena morali prestaviti izlet za dva tedna, nas je šlo na turo samo pet srečnežev, ki smo lahko vsakodnevne obveznosti odložili za nekaj dni. Kljub temu vzdušje, voljo in energijo lahko opišem s samimi presežki. Posebna zahvala gre tudi sponzorskemu podjetju Elan, ki nam je prijazno priskrbelo sončna očala in kape ter tako dodatno prispevalo k udobju in enotni podobi naše ekipe.
Nik, Nejc, Dominik, Grega V. in jaz. V resnici nas je bilo šest, pridružil se nam je še Grega B.
Za štiri dni smo se odklopili od vsakdana in nad 2000 m nad morjem uživali v hoji, smučanju, razgledih, kartanju in dobri družbi. Prvi dan smo poleg dostopa do koče Johannishüte na višini 2121 m raziskali pot še malo dlje, da smo lahko odsmučali že prve zavoje.
Drugi dan smo se podali na prekrasen Großvenediger 3666 m. Vreme nam je bilo naklonjeno. Razgledi vrhunski.
Sama smuka nam je ponudila precej možnosti za nabiranje izkušenj za zavoje v različnih pogojih. Popoldan smo izkoristili za obnavljanje ter izmenjavanje izkušenj in idej za gibanje in navezo po ledeniku.
Večer pa smo smo za rezervirano mizo Skumavek v koči izkoristili za analizo, plan in tarok.
Tretji dan je bila napoved zelo slaba. Zato smo preko sedla Türmljoch krenili do koče Essener Rostocker Hütte na višini 2208m. Malce je sicer zeblo v nos, sama smuka pa je bila glede na teren ugodna, a vendarle malce prežeta z adrenalinom. V kočo smo prispeli že zgodaj popoldan in tam tudi ostali, saj je zunaj žvižgalo okoli ušes.
Smučanja še ni bilo dovolj, zato smo odšli zavojem naproti in se glede na razmere in snežni prerez odločili za Rostocker Eck 2749 m.
Spet bi opisala s presežki, kako pa?
No, na koncu smo prismučali v pomlad, to pomeni toplo vreme, zmehčana blatna pot, ovinki, smuče dol, smuče gor …… Počutje? Odlično pri kombiju na parkirišču 😉
Nina Bitežnik
P.S.: Ko bo kopno grem ponovno tja po čelado in očala😊
