Zjutraj, 5. oktobra, me je zbudil pozivnik. Tisti zvok, ki ga sicer pogosto slišim, a sem tokrat že ob pogledu na obvestilo vedel, da nas čaka nekaj resnega. “Reševanje pod Roblekom. Poškodba glave.” Vremenska napoved ni obetala nič dobrega – dež, sneg in mraz. Hitro se odpravim proti postaji, kjer se nas zbere kar 17. Med nami tudi zdravnica in medicinska sestra. To me pomiri, saj vem, da bo oskrba lahko potekala hitro in strokovno.
Z vozili se pripeljemo do Poljške planine. Dež prehaja v sneg, teren je spolzek, vidljivost slaba. Verjetnost, da bomo računali na pomoč helikopterja, je zelo majhna. Pripravimo opremo – nosila, zajemalna nosila, zdravniški nahrbtnik, vrečo, kisik… vse, kar bi lahko potrebovali. Ker ni bilo povsem jasno, po kateri poti se je skupina gibala, grem naprej proti grebenski poti, da preverim teren. Kmalu srečam člane skupine, ki natančno opišejo kraj nesreče. Lokacija potrjena – ena skrb manj.
Kmalu pridem do poškodovanke. Dve članici skupine sta ostali z njo, zaskrbljeni, a mirni. Izmenjamo informacije. Počasi začnemo z oskrbo. Na strmem, mokrem pobočju so možnosti oskrbe omejene, a vsak natančno ve, kaj mora storiti. Namestimo prevezo, preverjamo dihanje, vitalne funkcije, dodamo kisik. Vsi delamo tiho, usklajeno. Stanje poškodovanke pa ni dobro. Nezavestna je, diha počasi, izgublja kri. Čas teče prehitro, mraz pa dodatno poslabšuje razmere.
Namestili smo jo v zajemalna nosila in nato prestavili na transportna. Transport do Poljške planine, kjer nas že čaka ekipa NMP, je bil kratek le na zemljevidu. Vsaka minuta je trajala neskončno dolgo. Izmenjujemo se pri nosilih, spremljamo dihanje, se spodbujamo. Ko smo jo predali ekipi NMP, sem začutil, kakšna intervencija je za nami. Šele ko se fokus razširi, vidiš, koliko dela poteka v ozadju – oskrba drugih članov skupine, spremstvo oseb, nastanitev ekipe v naših prostorih, tolažba. Rešili smo 13 ljudi.
Ko smo se premraženi in mokri vrnili na postajo, se je načelniku oglasil telefon. Že po njegovem izrazu sem vedel, da ne bo konec. “Plaz na Toscu.” En stavek, ki ti pospeši utrip. “Vsi domov po lavinsko opremo.” V tistem trenutku ni bilo dvoma – vsi smo vedeli, da gremo. Ta brezpogojna želja pomagati je tisto, kar nas povezuje.
Hitro domov po opremo in nazaj na postajo. Z nosili, vrvmi in lavinsko opremo se odpeljemo proti Pokljuki. Cesta do Rudnega polja je že povsem zimska. Pri Konjščici prevzamemo opremo in začnemo vzpon proti Jezercu, nato Studorskemu prevalu. Gazimo po snegu, ponekod do pasu. Kljub težki opremi in mrazu držimo tempo. Ko prispemo do grape pod Toscem, se organiziramo – preverimo vrvi, klini, žolne. Pogled na plazovino nas strezni. Strmo, razbito, polno skalnih skokov.
Borut me pošlje v grapo prvega. Namestim vrv, spustim se nižje, kmalu se mi pridružijo Nejc, Andraž in Sašo. Vse delamo hitro, a zbrano. Pomirja me, ker vem, da sem ob ljudeh, ki jim popolnoma zaupam — v takem terenu so suvereni in natančni. Sledimo plazovini, iščemo sledi, pomagajo nam tudi psi. Sneg je moker, premraženi smo, a delo te drži pokonci. Končno – s sondo lociramo prvo osebo. Žal brez znakov življenja. Pokličemo zdravnika. V tistem trenutku pa krik od zgoraj: “PLAZ!” Srce ti skoči v grlo. Umik na takem terenu ni preprost. Na srečo se plaz hitro ustavi in vsi smo na varnem. Nadaljujemo z delom, a odločitev je jasna – razmere so prenevarne, moramo prekiniti.
S pomočjo helikopterja Slovenske vojske prepeljemo preminulo osebo v dolino in nato evakuiramo še moštvo. Krepko po sončnem zahodu helikopter pobere še zadnjo ekipo. Ko sem v helikopterju in gledam proti osvetljenim goram, čutim le hvaležnost, da smo vsi živi. Šele takrat pride do izraza utrujenost, mraz, praznina.
Med vožnjo domov pa se v avtih že pogovarjamo, kdo bi se lahko udeležil jutrišnjega nadaljevanja reševanja. Preverim v službi in dobim odobritev. Res sem hvaležen za delodajalca, ki mi to omogoča. Nimajo vsi te sreče. Domov pridem okrog desetih zvečer. Oprema na sušenje, baterije na polnjenje. Umirim se pod tušem, a misli ne dajo spati. Občutek odgovornosti, slike iz grape, kriki “plaz” – vse se znova odvija v glavi.
Zjutraj, 6. oktobra, sem že ob šestih spet na postaji. Nadaljevanje iskanja. Tokrat nas Policijski helikopter prepelje v iztek plazu. Vodja intervencije Miha jasno razdeli naloge. Ko s svojo ekipo pridem na plaz, sem določen za vodjo sonderske vrste. Delamo hitro in sistematično. Kmalu pes zazna prvo osebo – žal brez znakov življenja. Nekaj časa zatem najdemo še drugo. Tragičen konec, a vsaj gotovost za svojce.
Ko je bilo delo zaključeno, smo opravili še analizo akcije. Kljub zahtevnim razmeram je bila intervencija izvedena profesionalno, natančno, usklajeno. Sodelovali smo reševalci iz treh postaj, a občutek je bil, kot da smo ena ekipa.
Čeprav sta bila to dva najtežja dneva v moji reševalski karieri, sem čutil velik ponos na ekipo. In hvaležnost – da lahko delujem med ljudmi, ki v trenutkih, ko vsi bežijo pred nevarnostjo, stopijo vanjo. Skupaj.
Nik Hlade
Gorski reševalec in inštruktor GRS Radovljica