Zbudim se v deževen dan. Zunaj je temno, da si ob sedmih prižgem luč v kuhinji. Glas v glavi mi pravi, da bo miren dan, katerega bom lahko preživel z družino. Prejšnji dan smo namreč imeli usklajevalni seminar v Ajdovščini za bodoče reševalce in inštruktorje, zato sem bil prostega dneva še toliko bolj vesel. Dvajset minut do osmih pa se oglasi alarm. Komaj verjamem. Pogledam na telefon na katerem se izpiše »reševanje pod Roblekom.« Avtomatsko pograbim ključe in telefon, ko se s pet letnim sinom srečava z očmi. »Ati, obljubil si, da greva v gledališče.« Prav ima. Obljube je treba držati in odločil sem se, da tej dejavnosti namenim dan pred tem. Danes je dan za njega. Na telefonu spremljam dogajanje, posodabljam informacije, gledam število udeležencev in se pred Lovrotom pretvarjam, da me intervencija v teku ne zanima. Kmalu vidim, da dosežejo hudo ponesrečeno osebo kateri je na glavo padlo odlomljeno drevo in jo kritično poškodovalo. Pomirim se. Vem, da naša dekleta in fantje na terenu delajo usklajeno in dobro. Odpraviva se na prvo letošnjo otroško matinejo. Obnoviva manire v gledališču, se udobno namestiva na sedeže in se prepustiva novi gledališki sezoni. Sredi predstave pa začne piskati telefon. Potegnem ga iz žepa in hitro ugasnem. V gledališču sem večkrat v obratni vlogi in vem, kako igralca na odru zmede telefon v dvorani. Sram me je, a kljub temu pogledam kaj za vraga se lahko dogaja na tak miren, deževen dan. “PLAZ ODNESEL TRI PLANINCE NA TOŠCU! OBVEZNA ZIMSKA OPREMA!« Glava za trenutek neha kalibrirati. Plaz? Oktobra? Zimska oprema, Tošc… Takih intervencij na srečo nimamo veliko. Še posebej pa ne oktobra. Ekipa je utrujena že od jutranje težke intervencije. Ni druge. To moram iti. Lovrotu šepnem na uho. »Oj, če ti ni všeč predstava mi povej.« Obrne se proti meni »Najboljša je!« Mi zašepeta z iskrico v očeh. Nimam srca, da bi ga pograbil in nesel ven. Počakam do konca predstave. Med aplavzom mu razložim situacijo. Kljub svojim letom, dobro ve kaj pri nas pomenijo intervencije. Naredi vse kar mu rečem. Obuje čevlje, obleče si jakno in mi s hitrim korakom komaj sledi proti avtu. Hitro odpeljem proti domu, med tem razmišljam kje imam pospravljeno zimsko opremo in Lovrotu razložim plan. Prikima in se obnaša kot najbolj odrasla oseba. Vrem od ponosa in adrenalina. Doma naberem opremo, odložim Lovrota, mu povem, da ga imam najraje na svetu in da se vidiva kmalu. Odpeljem se proti Pokljuki. Pri koncu ceste proti planini Konjščica, ujamem dva kolega, ki me počakata, da hitro še oblečem jakno in zavežem čevlje. Peš odhitimo naprej in kmalu postane jasno, da je to ena tistih intervencij, ob kateri veš zakaj si se odločil postati gorski reševalec in se obenem vprašaš kaj ti je tega treba. Položna pot skozi gozd je dolga a se zamotimo še polni energije. Povprašam o informacijah, o jutranji intervenciji… S šalami o tem kdo je manj pojedel za zajtrk si krajšamo pot in odvračamo misli od situacije, ki sledi. Na planini ujamemo še nekaj reševalcev. Skupaj nadaljujemo proti vrhu Tošca. Pot se postavi pokonci, reševalci pred nami napredujejo počasi, ker teptajo sneg pred sabo in iščejo prehode. Informacije kapljajo ena za drugo in vsaka je bolj črna od prejšnje. Tempo je hiter in pogovor je že zdavnaj potihnil. Ostal sem sam s svojim korakom in mislimi, ki so silile v temne kotičke, jaz pa sem se jim še spretno izmikal. Kljub temu sem začel razmišljati o energiji. Ob sedmih zjutraj sem pojedel jogurt in popil kozarec vode. To je bila energija s katero sem razpolagal. Vedel sem, da bom zvečer doma ali pa naslednji dan. Padal je sneg, vidljivost je bila slaba in veter je spominjal na pravo zimo. Zopet spretno umirim misli in se potolažim, da me bo držal pokonci adrenalin. Med potjo srečamo dva Madžara, ki sta hodila za skupino Hrvatov. Določimo dve reševalki, da ju pospremita nazaj v dolino, saj sta vidno v šoku. Sami nadaljujemo naprej. Hodimo že uro in pol. Še vedno nismo na lokaciji. Pred mano na poti leži lavinski pes in si s smrčkom grizlja ogromne ledene kepe nabrane na dlaki. S kolegom se ustaviva, snameva rokavice in mu začneva pomagati. Po nekaj minutah imam popolnoma premražene roke, kuža pa vstane in veselo odhiti naprej. Čez kake pol ure hoje prispemo do grape. Vedno več se nas nabira pred grapo. Vse je oranžno in rdeče. Nekdo začne hoditi proti meni. Stopim vstran. S sklonjeno glavo se zahvaljujejo. Ko pogledam za njimi vidim kako pretreseni in v šoku so štirje hrvaški planinci, ki so ubežali plazu a so zato lahko samo gledali tri svoje prijatelje kako nemočni so v boju z naravo. Prebijem se mimo vseh reševalcev do sidrišč. Naredimo plan in prvi se začne spuščati po vrvi v strmo grapo. Med tem se nad nami posipa sneg. Hitro nastavimo dva opazovalca in določimo smer umika. Na delovišču nas je v tistem trenutku okoli trideset iz Radovljice, Bohinja in Jesenic. Kljub velikemu številu in različnim postajam, delo poteka dobro in uigrano. Eden od reševalcev mi poda v roke težko torbo s sto metrsko statično vrvjo. »Na, to je za dol.« Nekaj časa gledam okoli sebe kdo se bo spustil v nepregledno grapo polno skalnih skokov, potem pa si jo naložim na hrbet in se navežem na že napeljano vrv. Stresem še nekaj nervoznih šal, da preženem temne misli in že sem nekaj metrov pod potjo. Po prvem spustu se znajdem pod skalnim skokom iz katerega teče stopljen sneg kot slap. Kmalu nad sabo zagledam reševalca z lavinskim psom. Spust je težek brez psa. Pomagam mu preko skoka in bodrim kuža, ki je navajen razmer a kljub temu vidno pod stresom. Od tam napeljemo vrvi naprej v grapo in se počasi spuščamo naprej in sproti pregledujemo plazovino. Po približno dvesto metrih spusta nam zmanjka vrvi, grape pa je še vsaj tristo metrov pod nami. Med tem, ko se dela plan, s kolegi sondiramo strmo območje tik nad naslednjim skalnim skokom. Trava pod snegom je mehka zato so vbodi s sondo nejasni. Pomaga nam, da konica s seboj na površje prinaša zemljo in tako vemo, da nismo zadeli človeka. Kljub relativno ozki grapi, se sondiranje plazovine zdi kot iskanje igle v kopici sena. »Oj! Sašo!« Zaslišim pet metrov pod sabo. Nejc me kliče k sebi. »Probaj tole.« Sondo potisnem v sneg. Zadane nekaj mehkega in se odbije nazaj. Občutek je popolnoma drugačen od vseh ostalih vbodov. Iz ust mi uide kletvica. Odprem nahrbtnik, hitro vzameva ven lopati in pokličeva na pomoč ostale. Začneva kopati in globoko, skoraj meter in pol v snegu odkopljeva roko ponesrečenega. Zavpijem ostalim. Prihitijo na pomoč in v nekaj sekundah se dokopljemo do glave. Izkopljemo celega in zelo hitro uvidimo, da je bil mehanizem poškodb pretežek in da žal kljub vsemu trudu ponesrečenemu ni več pomoči. Ostali se v tišini vrnejo do svojih sond, sam pa kličem zdravnika, da bo prišel in potrdil tisto najhuje. Z Nejcem ostajava pri odkopanem planincu in zbirava navodila zdravnika po telefonu, ko nad sabo zaslišim tisto kar si najmanj želim – »PLAZ!!« Dvignem pogled in nad sabo zagledam ogromno belo gmoto, ki se vali po grapi. V glavi se odvrti film. Plazovi mi vsako zimo ne pustijo spati in se jih zares bojim. Vsak reševalec v grapi skoči vstran in upa na najboljše. Jaz in Nejc skočiva na drugo stran kot ostali. Na plazu ostane samo kuža, ki je obnemel. Grega se iz roba grape stegne na plaz in potegne psičko k sebi ravno, ko ji plaz že odnese zadnjico. Petdeset metrov nad nami je na vrvi navezan Gorazd. Kako mu je uspelo ubežati plazu na vrvi, ki je bila v neposredni vpadnici, mi ni jasno. Zavpije, če smo vsi ok. Napnem ušesa in iz vseh kotov in strani prihaja »JA«. Odleže mi. Z roko močno udarim v sneg, saj sem se želel otresti občutka, ki mi je preveval telo.
Na srečo se je vreme izboljšalo in na nebu nad nami je prvič ta dan zalebdel helikopter. Preminulega smo naložili v helikoptersko vrečo in ga iz varne točke po jeklenici z vitlo dvignili v helikopter. Med tem, smo se odločili, da delo prekinemo do naslednjega dne. Postalo je preveč nevarno in tema se je brez usmiljenja približevala naši lokaciji. Seveda je bilo potrebno še izstopiti iz grape. S helikopterjem so nam dostavili na delovišče še dvesto metrov vrvi, toda grapa je daljša, strma in izredno nestabilna. Nazaj gor? Dvanajst reševalcev in dva psa? Obstaja neka pot. A kdo jo bo našel pod snegom? Tukaj nismo varni. Pade odločitev, da vsakega posebej reševalec letalec »povitla« v helikopter, ta pa nas odpelje v dolino. Dolgo nismo razmišljali o ideji saj je časa urno zmanjkovalo. V prvi »rundi« je odpeljal najbolj premražene. V drugi sem bil na vrsti sam. Letalec se spusti do mene, vpneva se v pas in že sem izgubil stik s tlemi. Hitro je vse skupaj potekalo. Minuto kasneje sem bil v helikopterju. Roke premražene, da sem se komaj vpel v vrvno ograjo napeljano po plovilu. Mirno sedim in občudujem pilota, ki drži helikopter na mestu dokler v helikopter ne dvigne vseh reševalcev in kuža. Odpelje nas v dolino. Posadka se odloči, da gre natočiti gorivo med tem, ko je še pet reševalcev in en kuža, še vedno ujetih v grapi. Odpeljali smo se do avtomobilov in nato v dolino. Med potjo smo spremljali kaj se dogaja z našimi kolegi. Po več kot uri smo bili vsi rešeni iz grape in varno prepeljani v dolino zahvaljujoč posadki slovenske vojske in letalcu reševalcu. Ob smrti in težkihsituacijah na intervencijah imam vedno protokol, da grem pod vroč tuš. Tam sem toliko časa, da stvari v glavi predelam. Ko stopim izpod tuša, te stvari pustim v tuš kabini. Današnji dan ni izjema. Spim bolj slabo, ker sem še vedno poln adrenalina in se smejim samemu sebi, da me je skrbelo, da mi en jogurt ne bo dal dovolj energije za celodnevno delo v visokogorju. Zjutraj se sam odpravim v službo, kolegi in kolegice pa nazaj na Pokljuko poiskat še dva nesrečneža. Na žalost so ju našli hitro a jima ni bilo pomoči. Zgodila se je ogromna tragedija v naših gorah in ugasnila so tri življenja. Kljub našemu hitremu ukrepanju smo bili proti sili narave neuspešni. Med intervencijo se je v dolini nabralo ogromno novinarjev in po vseh medijih se govori samo o tem. Seveda se, kot se za današnjega človeka spodobi, pod objavami izraža svoja »strokovna« mnenje za katere ni nihče zares vprašal. Žalosti me, da se je tako izrodil rek »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.« In se spremenil v to, da ne vem več kdo je nor ampak vsekakor odpira možnost, da tisti, ki pod vsako nesrečo v gorah v komentar zapiše ta rek.
Nesreča ne počiva in sam zase vem, da sem se za opravljanje gorskega reševanja odločil zaradi…reševanja in ne zato, da bom obsojal in kritiziral.
Potrebno je pohvaliti in omeniti odlično sodelovanje vseh vpletenih v tej ekstremno zahtevni intervenciji.
Svojcem in znancem izrekam iskreno sožalje, ostalim pa želim zimsko sezono, ki bo bolj varna in lepša kot je bil njen letošnji zelo zgoden in tragičen začetek.
Srečno!
Zapisal Sašo Dudić
Inštruktor reševanja v gorah
