ENA TISTIH

 Zbudim se v deževen dan. Zunaj je temno, da si ob sedmih prižgem luč v kuhinji. Glas v glavi mi pravi, da bo miren dan, katerega bom lahko preživel z družino. Prejšnji dan smo namreč imeli usklajevalni seminar v Ajdovščini za bodoče reševalce in inštruktorje, zato sem bil prostega dneva še toliko bolj vesel. Dvajset minut do osmih pa se oglasi alarm. Komaj verjamem. Pogledam na telefon na katerem se izpiše »reševanje pod Roblekom.« Avtomatsko pograbim ključe in telefon, ko se s pet letnim sinom srečava z očmi. »Ati, obljubil si, da greva v gledališče.« Prav ima. Obljube je treba držati in odločil sem se, da tej dejavnosti namenim dan pred tem. Danes je dan za njega. Na telefonu spremljam dogajanje, posodabljam informacije, gledam število udeležencev in se pred Lovrotom pretvarjam, da me intervencija v teku ne zanima. Kmalu vidim, da dosežejo hudo ponesrečeno osebo kateri je na glavo padlo odlomljeno drevo in jo kritično poškodovalo. Pomirim se. Vem, da naša dekleta in fantje na terenu delajo usklajeno in dobro. Odpraviva se na prvo letošnjo otroško  matinejo. Obnoviva manire v gledališču, se udobno namestiva na sedeže in se prepustiva novi gledališki sezoni. Sredi predstave pa začne piskati telefon. Potegnem ga iz žepa in hitro ugasnem. V gledališču sem večkrat v obratni vlogi in vem, kako igralca na odru zmede telefon v dvorani. Sram me je, a kljub temu pogledam kaj za vraga se lahko dogaja na tak miren, deževen dan. “PLAZ ODNESEL TRI PLANINCE NA TOŠCU! OBVEZNA ZIMSKA OPREMA!« Glava za trenutek neha kalibrirati. Plaz? Oktobra? Zimska oprema, Tošc… Takih intervencij na srečo nimamo veliko. Še posebej pa ne oktobra. Ekipa je utrujena že od jutranje težke intervencije. Ni druge. To moram iti. Lovrotu šepnem na uho. »Oj, če ti ni všeč predstava mi povej.« Obrne se proti meni »Najboljša je!« Mi zašepeta z iskrico v očeh. Nimam srca, da bi ga pograbil in nesel ven. Počakam do konca predstave. Med aplavzom mu razložim situacijo. Kljub svojim letom, dobro ve kaj pri nas pomenijo intervencije. Naredi vse kar mu rečem. Obuje čevlje, obleče si jakno in mi s hitrim korakom komaj sledi proti avtu. Hitro odpeljem proti domu, med tem razmišljam kje imam pospravljeno zimsko opremo in Lovrotu razložim plan. Prikima in se obnaša kot najbolj odrasla oseba. Vrem od ponosa in adrenalina. Doma naberem opremo, odložim Lovrota, mu povem, da ga imam najraje na svetu in da se vidiva kmalu. Odpeljem se proti Pokljuki. Pri koncu ceste proti planini Konjščica, ujamem dva kolega, ki me počakata, da hitro še oblečem jakno in zavežem čevlje. Peš odhitimo naprej in kmalu postane jasno, da je to ena tistih intervencij, ob kateri veš zakaj si se odločil postati gorski reševalec in se obenem vprašaš kaj ti je tega treba. Položna pot skozi gozd je dolga a se zamotimo še polni energije. Povprašam o informacijah, o jutranji intervenciji… S šalami o tem kdo je manj pojedel za zajtrk si krajšamo pot in odvračamo misli od situacije, ki sledi. Na planini ujamemo še nekaj reševalcev. Skupaj nadaljujemo proti vrhu Tošca. Pot se postavi pokonci, reševalci pred nami napredujejo počasi, ker teptajo sneg pred sabo in iščejo prehode. Informacije kapljajo ena za drugo in vsaka je bolj črna od prejšnje. Tempo je hiter in pogovor je že zdavnaj potihnil. Ostal sem sam s svojim korakom in mislimi, ki so silile v temne kotičke, jaz pa sem se jim še spretno izmikal. Kljub temu sem začel razmišljati o energiji. Ob sedmih zjutraj sem pojedel jogurt in popil kozarec vode. To je bila energija s katero sem razpolagal. Vedel sem, da bom zvečer doma ali pa naslednji dan. Padal je sneg, vidljivost je bila slaba in veter je spominjal na pravo zimo. Zopet spretno umirim misli in se potolažim, da me bo držal pokonci adrenalin. Med potjo srečamo dva Madžara, ki sta hodila za skupino Hrvatov. Določimo dve reševalki, da ju pospremita nazaj v dolino, saj sta vidno v šoku. Sami nadaljujemo naprej. Hodimo že uro in pol. Še vedno nismo na lokaciji. Pred mano na poti leži lavinski pes in si s smrčkom grizlja ogromne ledene kepe nabrane na dlaki. S kolegom se ustaviva, snameva rokavice in mu začneva pomagati. Po nekaj minutah imam popolnoma premražene roke, kuža pa vstane in veselo odhiti naprej. Čez kake pol ure hoje prispemo do grape. Vedno več se nas nabira pred grapo. Vse je oranžno in rdeče. Nekdo začne hoditi proti meni. Stopim vstran. S sklonjeno glavo se zahvaljujejo. Ko pogledam za njimi vidim kako pretreseni in v šoku so štirje hrvaški planinci, ki so ubežali plazu a so zato lahko samo gledali tri svoje prijatelje kako nemočni so v boju z naravo. Prebijem se mimo vseh reševalcev do sidrišč. Naredimo plan in prvi se začne spuščati po vrvi v strmo grapo. Med tem se nad nami posipa sneg. Hitro nastavimo dva opazovalca in določimo smer umika. Na delovišču nas je v tistem trenutku okoli trideset iz Radovljice, Bohinja in Jesenic. Kljub velikemu številu in različnim postajam, delo poteka dobro in uigrano. Eden od reševalcev mi poda v roke težko torbo s sto metrsko statično vrvjo. »Na, to je za dol.« Nekaj časa gledam okoli sebe kdo se bo spustil v nepregledno grapo polno skalnih skokov, potem pa si jo naložim na hrbet in se navežem na že napeljano vrv. Stresem še nekaj nervoznih šal, da preženem temne misli in že sem nekaj metrov pod potjo. Po prvem spustu se znajdem pod skalnim skokom iz katerega teče stopljen sneg kot slap. Kmalu nad sabo zagledam reševalca z lavinskim psom. Spust je težek brez psa. Pomagam mu preko skoka in bodrim kuža, ki je navajen razmer a kljub temu vidno pod stresom. Od tam napeljemo vrvi naprej v grapo in se počasi spuščamo naprej in sproti pregledujemo plazovino. Po približno dvesto metrih spusta nam zmanjka vrvi, grape pa je še vsaj tristo metrov pod nami. Med tem, ko se dela plan, s kolegi sondiramo strmo območje tik nad naslednjim skalnim skokom. Trava pod snegom je mehka zato so vbodi s sondo nejasni. Pomaga nam, da konica s seboj na površje prinaša zemljo in tako vemo, da nismo zadeli človeka. Kljub relativno ozki grapi, se sondiranje plazovine zdi kot iskanje igle v kopici sena. »Oj! Sašo!« Zaslišim pet metrov pod sabo. Nejc me kliče k sebi. »Probaj tole.« Sondo potisnem v sneg. Zadane nekaj mehkega in se odbije nazaj. Občutek je popolnoma drugačen od vseh ostalih vbodov. Iz ust mi uide kletvica. Odprem nahrbtnik, hitro vzameva ven lopati in pokličeva na pomoč ostale. Začneva kopati in globoko, skoraj meter in pol v snegu odkopljeva roko ponesrečenega. Zavpijem ostalim. Prihitijo na pomoč in v nekaj sekundah se dokopljemo do glave. Izkopljemo celega in zelo hitro uvidimo, da je bil mehanizem poškodb pretežek in da žal kljub vsemu trudu ponesrečenemu ni več pomoči. Ostali se v tišini vrnejo do svojih sond, sam pa kličem zdravnika, da bo prišel in potrdil tisto najhuje. Z Nejcem ostajava pri odkopanem planincu in zbirava navodila zdravnika po telefonu, ko nad sabo zaslišim tisto kar si najmanj želim – »PLAZ!!« Dvignem pogled in nad sabo zagledam ogromno belo gmoto, ki se vali po grapi. V glavi se odvrti film. Plazovi mi vsako zimo ne pustijo spati in se jih zares bojim. Vsak reševalec v grapi skoči vstran in upa na najboljše. Jaz in Nejc skočiva na drugo stran kot ostali. Na plazu ostane samo kuža, ki je obnemel. Grega se iz roba grape stegne na plaz in potegne psičko k sebi ravno, ko ji plaz že odnese zadnjico. Petdeset metrov nad nami je na vrvi navezan Gorazd. Kako mu je uspelo ubežati plazu na vrvi, ki je bila v neposredni vpadnici, mi ni jasno. Zavpije, če smo vsi ok. Napnem ušesa in iz vseh kotov in strani prihaja »JA«. Odleže mi. Z roko močno udarim v sneg, saj sem se želel otresti občutka, ki mi je preveval telo. 

Na srečo se je vreme izboljšalo in na nebu nad nami je prvič ta dan zalebdel helikopter. Preminulega smo naložili v helikoptersko vrečo in ga iz varne točke po jeklenici z vitlo dvignili v helikopter. Med tem, smo se odločili, da delo prekinemo do naslednjega dne. Postalo je preveč nevarno in tema se je brez usmiljenja približevala naši lokaciji. Seveda je bilo potrebno še izstopiti iz grape. S helikopterjem so nam dostavili na delovišče še dvesto metrov vrvi, toda grapa je daljša, strma in izredno nestabilna. Nazaj gor? Dvanajst reševalcev in dva psa? Obstaja neka pot. A kdo jo bo našel pod snegom? Tukaj nismo varni. Pade odločitev, da vsakega posebej reševalec letalec »povitla« v helikopter, ta pa nas odpelje v dolino. Dolgo nismo razmišljali o ideji saj je časa urno zmanjkovalo. V prvi »rundi« je odpeljal najbolj premražene. V drugi sem bil na vrsti sam. Letalec se spusti do mene, vpneva se v pas in že sem izgubil stik s tlemi. Hitro je vse skupaj potekalo. Minuto kasneje sem bil v helikopterju. Roke premražene, da sem se komaj vpel v vrvno ograjo napeljano po plovilu. Mirno sedim in občudujem pilota, ki drži helikopter na mestu dokler v helikopter ne dvigne vseh reševalcev in kuža. Odpelje nas v dolino. Posadka se odloči, da gre natočiti gorivo med tem, ko je še pet reševalcev in en kuža, še vedno ujetih v grapi. Odpeljali smo se do avtomobilov in nato v dolino. Med potjo smo spremljali kaj se dogaja z našimi kolegi. Po več kot uri smo bili vsi rešeni iz grape in varno prepeljani v dolino zahvaljujoč posadki slovenske vojske in letalcu reševalcu. Ob smrti in težkihsituacijah na intervencijah imam vedno protokol, da grem pod vroč tuš. Tam sem toliko časa, da stvari v glavi predelam. Ko stopim izpod tuša, te stvari pustim v tuš kabini. Današnji dan ni izjema. Spim bolj slabo, ker sem še vedno poln adrenalina in se smejim samemu sebi, da me je skrbelo, da mi en jogurt ne bo dal dovolj energije za celodnevno delo v visokogorju. Zjutraj se sam odpravim v službo, kolegi in kolegice pa nazaj na Pokljuko poiskat še dva nesrečneža. Na žalost so ju našli hitro a jima ni bilo pomoči. Zgodila se je ogromna tragedija v naših gorah in ugasnila so tri življenja. Kljub našemu hitremu ukrepanju smo bili proti sili narave neuspešni. Med intervencijo se je v dolini nabralo ogromno novinarjev in po vseh medijih se govori samo o tem. Seveda se, kot se za današnjega človeka spodobi, pod objavami izraža svoja »strokovna« mnenje za katere ni nihče zares vprašal. Žalosti me, da se je tako izrodil rek »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.« In se spremenil v to, da ne vem več kdo je nor ampak vsekakor odpira možnost, da tisti, ki pod vsako nesrečo v gorah v komentar zapiše ta rek. 

Nesreča ne počiva in sam zase vem, da sem se za opravljanje gorskega reševanja odločil zaradi…reševanja in ne zato, da bom obsojal in kritiziral. 

Potrebno je pohvaliti in omeniti odlično sodelovanje vseh vpletenih v tej ekstremno zahtevni intervenciji.

Svojcem in znancem izrekam iskreno sožalje, ostalim pa želim zimsko sezono, ki bo bolj varna in lepša kot je bil njen letošnji zelo zgoden in tragičen začetek.

Srečno!

Zapisal  Sašo Dudić

Inštruktor reševanja v gorah

POLETNA SEZONA V GRS RADOVLJICA

Tudi letošnje poletje smo bili člani GRS Radovljica zelo aktivni – tako na reševalnih intervencijah kot tudi na ostalih aktivnostih.

Že v maju smo zaključili z rednimi usposabljanji in pripravami na poletno sezono. Opravili smo društvene vaje in usposabljanja iz tipizirane tehnike reševanja, reševanja z uporabo reševalnega droga in vitla, reševanja padalcev z dreves, reševanja s sedežnic v sodelovanju s smučiščem Straža Bled. Naše društvo in svoje delo smo predstavili na Regijskem tekmovanju iz prve pomoči v maju pri OŠ Žirovnica. Konec meseca maja smo sodelovali pri organizaciji aktivnosti za učence na Planinskem krožku PD Žirovnica. Sodelovali smo na Dnevu gorskih reševalcev, kje se je naša ekipa udeležila tekmovanja iz Prve pomoči – naši člani so tam dosegli zelo dobro 4. mesto, in na Dnevu odprtih vrat vojašnice Boštjana Kekca na Bohinjski Beli. Naši člani so se udeležili tudi tečaja varne terenske vožnje v Mozirju.

Maj smo začeli s tragično nesrečo na pobočju Osojnice na Bledu, kjer je 9.5.2025 tuji pohodnik zdrsnil čez prepad in se smrtno ponesrečil. 15.5.2025 smo posredovali na intervenciji na območju Bohinjske Bele, kjer se je pohodnik izgubil na strmem terenu. Reševalci smo ga našli in z vrvno tehniko spustili z zahtevnega terena.

Tudi v začetku junija smo nadaljevali z aktivnostmi na planinskih taborih pri Koči pri Izviru Završnice. V juniju smo opravili tudi varovanje vsakoletnega pohoda na Stol v organizaciji PD Žirovnica. Začeli smo s poletno sezono dežurstev.

4.6.2025 smo v zgodnjih jutranjih urah prejeli poziv za reševanje na Pokljuki na planini Zajavornik, kjer je pastir nenadoma huje obolel. Gorski reševalci GRS Radovljica smo ga na kraju zdravniško oskrbeli in prepeljali do ceste, kjer ga je prevzela ekipa NMP Bled ter prepeljala v SB Jesenice. Dvakrat smo se podali na poizvedovalno intervencijo zaradi opaženih luči na pobočju Peči in Stola v poznih nočnih urah, v obeh primerih pohodniki niso potrebovali pomoči. 18.6.2025 si je v Pokljuški soteski tuja pohodnica zvila gleženj, gorski reševalci smo jo oskrbeli in prenesli do primernega mesta, kjer jo je prevzela dežurna ekipa GRZS in s heikopterjem prepeljala v SB Jesenice. 26.6.2025 je na poti s Sv. Petra tuja pohodnica padla in se poškodovala. Gorski reševalci GRS Radovljica smo jo na kraju oskrbeli in klasično prenesli v dolino, tam pa predali reševalcem NMP Radovljica-Bled, ki so jo prepeljali v SB Jesenice.

Julija smo opravljali redna poletna dežurstva. 10.7.2025 smo posredovali pri reševanju dveh tujih pohodnic, ki sta zašli s poti na Begunjščico in obstali na zahtevnem zelo strmem pobočju. Reševalci smo ju našli in počakali na Dežurno ekipo GRZS z Brnika, ki je pohodnici prepeljala s heikopterjem v dolino. 14.7.2025 sta se na Stolu dva pohodnika lažje poškdovala in nista mogla nadaljevati s potjo. Skupaj z dežurno ekipo GRZS z Brnika smo ju prepeljali v SB Jesenice. 21.7.2025 smo v najhujšem nalivu v močni nevihti posredovali na pohodni poti iz Drage proti Planini preval. Pohodnica si je zlomila nogo. Gorski reševalci smo pristopili klasično do mesta nesreče in jo oskrbeli ter prenesli do primernega mesta, kjer jo je prevzela ekipa s helikopterjem in prepeljala v SB Jesenice. Zaradi vremenskih razmer je šlo na tesno, da smo uspeli s posredovanjem helikopterja. Potem smo se v najhujšem nalivu vrnili nazaj v dolino. 24.7. smo prejeli poziv za reševanje na območju Blejskega gradu, kjer je pod potjo obtičala tuja državljanka, reševalci smo jo rešili in pospremili do izhodišča. 27.7.2025 smo v Zasipu z drevesa skupaj z gasilci PGD Zasip rešili obnemoglega mačka. 28.7.2025 smo posredovali na intervenciji na Mali Osojnici na Bledu, kjer se je poškodoval otrok. Klasično smo ga oskrbeli na terenu in pripravili na prevoz s helikopterjem v SB Jesenice.

V avgustu smo nadaljevali z rednimi poletnimi dežurstvi. Konec meseca smo se udeležili vsakoletnega pohoda Večno mladih fantov na Stol. 9.8.2025 smo posredovali pri reševanju tujega državljana na pohodni poti v gozdu na Brezjah, poškodovanega smo na terenu oskrbeli in mu nudili tudi zdravniško pomoč ter potem prenesli do primernega mesta, kjer smo ga predali reševalcem NMP, ki so ga prepeljali v SB Jesenice. 24.8.2025 smo reševali na pobočju Jamnika, kjer se je poškodoval mladoletni gorski kolesar. Na kraju smo ga oskrbeli in mu nudili zdravniško pomoč ter klasično prenesli do ceste, kjer smo ga predali ekipi NMP Radovljica/Bled, ki so ga v spremstvu našega zdravnika prepeljali v SB Jesenice.

V začetku septembra smo sodelovali pri organizaciji šole v naravi za učence OŠ Lesce pri Koči pri Izviru Završnice. Svoje društvo in delo smo predstavili na Državnem tekmovanju v orientaciji za gasilce, ki ga je organiziralo PGD Begunje. 19. in 20. septembra je prišlo na vrsto tekmovanje Julian Alps Trail Run. Vsako leto sodelujemo pri organizaciji in varovanju tega velikega dogodka na področju Radovljice, Pokljuke, Jelovice, Žirovnica in Završnice ter Stola. Na več različnih točkah smo reševalci razporejeni po progi, kjer tekmovalcem nudimo pomoč.

3.9.2025 smo bili aktivirani za iskalno intervencijo na območju Begunjščice, kjer naj bi opazili nahrbtnik z osebnimi predmeti tujega pohodnika. Gorski reševalci društev GRS Radovljica in Tržič smo se podali z vseh strani na Begunjščico in preiskali poti – nahrbtnika s predmeti ali lastnika nismo našli. 16.9.2025 smo posredovali na Stolu, kjer se je pohodnik poškodoval pri samem vrhu Stola. Na kraju smo ga oskrbeli in pripravili za ekipo GRZS z Brnika, ki ga je prepeljala v SB Jesenice s helikopterjem. V naslednjem tednu, od 9.9. naprej, smo se pridružili obsežni iskalni intervenciji na območju Triglava. Priskočili smo na pomoč kolegom iz GRS Mojstrana pri iskanju v dolini Krme, preiskali smo široko okoli same pohodne poti. Nadaljevali smo 12.9., ko smo se s helikopterjem prepeljali pod Triglav ter krenili navzdol po poti v upanju na uspešno iskanje. 18.9.2025 smo reševali na Stolu, kjer se je pohodnica poškodovala, s helikopterjem smo jo prepeljali v SB Jesenice. 21.9.2025 smo dobili poziv za reševanje poškodovanega pohodnika pri Blejski koči na Lipanci.

Za nami je še ena pestra poletna sezona. Po številu intervencij sicer malo manj naporna kot prejšnji dve leti, še vedno pa vztrajamo v lepem številu reševalnih in ostalih aktivnosti, za katere žrtvujemo svoj čas in energijo. Kot vedno Vam vsem želimo zanesljiv in varen korak v gorah in hribih ter vso srečo na vaših poteh!

DELOVNI OBISK V BAD TÖLZU

Učni center Bad Tölz

Člani Društva GRS Radovljica smo se (tudi v sklopu praznovanja 60. obletnice društva) v četrtek, 4. aprila 2024, udeležili delovnega obiska v bavarskem Bad Tölzu. Na obisku so se nam pridružili tudi župan občine Radovljica, direktorica občinske uprave občine Radovljica in upravnik Letališča Lesce. Na pot smo se odpravili v dveh skupinah. Prva skupina je skupaj z upravnikom letališča, županom in direktorico občinske uprave odšla bolj zgodaj zjutraj, najprej so se ustavili še v letalski bazi pri Beljaku, nato pa nadaljevali pot do Salzburga in nato naprej v Bad Tölz na Bavarsko. V drugi skupini smo se odpravili pozno dopoldne izpred naše postaje in direktno v Nemčijo. Tam smo se nabrali skupaj in začeli v vodenim ogledom učne baze za letalsko helikoptersko reševanje, reševanje z žičnic, iz gondol, s sedežnic, reševanje iz jam, reševanje iz urbanih okolij, reševanje iz vode. Učni center nam je predstavil podpredsednik Bavarske gorske reševalne službe. Od blizu smo spoznali pogoje dela in usposabljanja v takem učnem centru. Iz prve roke smo izvedeli precej informacij o samem centru, kako se je sploh vse skupaj začenjalo in v katero smer grejo sedaj.

Sama učna baza deluje že od leta 2008. Vsako leto so operativni in odprti za usposabljanja vsaj 300 dni na leto. 60 dni v letu imajo pripravljen tudi bazen z vodo za usposabljanje reševalcev iz vode. V samem hangarju imajo postavljena tudi drevesa za usposabljanje reševanja padalcev z dreves. Postavljene imajo plezalne stene, simulacije ferat in zavarovanih plezalnih in planinskih poti. Možno je tudi usposabljanje reševalcev iz jam, narejeni so tudi simulacijski rovi za tovrstvno usposabljanje. V kompleksu je tudi t.i. hladna soba, v kateri lahko ustvarijo povsem zimske pogoje : meglo, veter in temperature do -25°C. V centru imajo postavljene sedežnico odprtega in zaprtega tipa ter gondolo za usposabljanje reševanja na smučiščih. Glavni del pa predstavljata dva simulatorja helikopterskega reševanja. 

Simulator helikopterja z vitlom
Plezalna stena in zavarovana plezalna pot
V hladni sobi

V centru prek celeta leta opravijo mnogo usposabljanj za domače gorske reševalce iz Bavarske in Nemčije ter tudi mnogo usposabljanj za reševalne organizacije iz tujine, iz cele Evrope. Pri usposabljanjih sodelujejo njihovi lastni inštruktorji poleg inštruktorjev iz organizacij, ki na usposabljanje pridejo.

Drevesa za reševanje padalcev
Gondole, žičnice, sedežnice in helikopter
Jame in rovi

Na koncu obiska smo bili vsi zelo zadovoljni z obiskom, spoznali smo modernejše opremljen učni center in njegovo delovanje. Okrepilo se je naše zavedanje, koliko lahko tovrsten učni center pripomore k ohranjanju in izboljševanju nivoja reševalne dejavnosti tudi pri nas v Sloveniji, zato se je naša skupna želja po uresničitvi in postaviti takega centra pri nas še okrepila. Želimo se skupnega sodelovanja v tej smeri z Občino Radovljica še naprej. Za sodelovanje na izletu se županu, direktorici in upravniku iskreno zahvaljujemo.

Za konec še skupinska slika

ZIMSKA VAJA VARNEGA DELA S HELIKOPTERJEM 29.2.2024

V četrtek, 29. februarja, smo člani GRS Radovljica izvedli zimsko vajo varnega dela s helikopterjem. Zbrali smo se ob 15. uri v dolini Završnice in tam počakali na helikopter LPE, s katerim smo ta dan delali. Najprej smo po protokolu ponovili teoretične osnove varnega dela s helikopterjem in se pripravili na vstopanje in izstopanje z derezami in cepinom. Nato je šlo zares. Najprej smo vadili vstopanje in izstopanje na mestu, kasneje pa nas je v ekipah helikopter prepeljal višje proti Zelenici pri Domu pri izviru Završnice, kjer smo izstopili in se pripravlili potem za ponovni vstop in prevoz v dolino.

Po koncu vaje je sledila obvezna analiza opravljena dela. Vaja je bila zelo dobrodošla, predvsem, da iz prve roke poskusimo in vadimo vstopanje in izstopanje v zimskih razmerah in z zimsko opremo. Hvala zvezi in Letalski policijski enoti za organizacijo in sodelovanje na vaji.