JANUARSKA KRONIKA

Za nami je živahen in naporen začetek leta. December je prinesel sneg in prave zimske razmere v gore. Temu primerno se je tudi veliko ljudi odločalo za izlete v zasnežene hribe in gore. Navkljub opozorilom glede razmer in previdnosti se vseh nesreč na žalost nikoli ne da preprečiti. Reševalci GRS Radovljica smo v prvem mesecu leta 2022 posredovali petkrat.

Začeli smo že takoj ob vstopu v novo leto. 1.1.2022 ob 1.37 smo dobili poziv na reševanje ponesrečenega pohodnika na poti z Valvazorjevega doma pod Stolom. Poškodovanega smo oskrbeli in nato klasično sestopili po poti ter ga nato v dolini Završnice predali reševalcem NMP Jesenice, dokončno so ga oskrbeli v SB Jesenice.

Še isti dan smo nato proti večeru ob 18.01 dobili še en poziv, tokrat za reševanje planinke na poti s Stola. Informacije smo imeli, da se je nahajala nekje ob poti nad Zabreško planino. Našli smo jo nepoškodovano in pospremili v dolino.

V nedeljo, 9.1.2022, smo dobili poziv za reševanje padalke z drevesa po vzletu s Sv. Petra nad Begunjami. Padalko in padalo smo uspešno rešili. Razen udarnin je bila brez večjih poškodb, zdravniške pomoči ni potrebovala.

Naslednjo nedeljo, 16.1.2022, je prišel poziv ob 20.42 na največjo in tudi najbolj naporno intervencijo v januarju – na poti s Komne nad Bohinjem sta zdrsnila dva planinca, kolegi s sosednje postaje GRS Bohinj so zaprosili za pomoč in Radovljičani smo se odzvali in odhiteli na pomoč v Bohinj. Ob odhodu z naše postaje v Lescah in prihodu na parkirišče pri Savici še nismo imeli natančnejših podatkov, zato smo z opremo, ki so jo Bohinjci pustili še spodaj, hitro odhiteli naproti mestu nesreče. Kolegi iz Bohinja so že prečesali dobršen del možnega mesta zdrsa, ponesrečencev še niso našli. Nato smo se prestavili še višje in tam spustili najprej enega reševalca ter ob pomoči upravljalca drona iz GRS Tržič prvega ponesrečenca tudi locirali. Ko je reševalec prišel do njega pa prva informacija – oseba brez znakov življenja. Za trenutek smo onemeli, nato pa zbrano nadaljevali z delom. Vodja sta se odločila, da ponesrečenca dvignemo na pot, zato smo spustili še enega reševalca z nosili. Delovali smo usklajeno na dveh sidriščih – radovljiško in bohinjsko. Spust in dvig sta bila naporna, okrog 200m, naporna tako za nas na sidriščih kot tudi za oba reševalca spodaj na zelo strmem pobočju z nekaj stene vmes. Prvega ponesrečenca smo dvignili in ena ekipa ga je nato po poti prepeljala v dolino. Ostali so ostali še zgoraj, spustili še enega reševalca, drugega ponesrečenca do jutra nismo našli. Nato zjutraj ponoven prelet drona in lociran ponesrečenec skoraj povsem na dnu pod steno. Odločitev je padla, dostopili bomo s spodnje strani in ga tako spustili v dolino. Na žalost je bil tudi drugi ponesrečenec že preminul. S tehniko štafetnega spusta smo ga spustili navzdol v dolino. Intervencijo smo tako zaključili naslednji dan okoli 12. ure.

Preberite si tudi prispevek kolega reševalca iz Bohinja na povezavi: https://www.grzs.si/aktualno/novice/resevanje-pod-komno/

N minil cel teden, pa smo reševalci GRS Radovljica dobili še en podoben poziv – v petek 21.1.2022 ob 20.26. Prihitimo na zbor v Završnici, načelnik poda prve informacije: iščemo turnega smučarja na Stolu, domov bi moral priti že popoldne. Kolegi reševalci iz Avstrije s postaje v Borovljah so pogrešanega iskali že od poznega popoldneva. Razdelimo se v dve skupini, prva gre po klasični poti na Stol z Valvazorja, druga pa od Lovskih koč proti Stolu s smeri Zelenice. Aktivirali smo tudi upravljalca drona, na pomoč nam je ponovno priskočil kolega iz GRS Tržič. Razmere na pobočjih Stola so bile zahtevne – močan veter in spihani, mestoma poledeneli predeli pobočij. Iskane osebe ponoči nismo našli. Z intervencijo smo nadaljevali takoj zjutraj. Ponovno smo šli na Stol z obeh smeri. Na poti navzgor prihajajo informacije z avstrijske strani. Avstrijski helikopter je ponesrečenca lociral na slovenski strani pod vrhom. Naša ekipa je nato pristopila do ponesrečenca, smučar je bil na žalost že pokojni. Helikopter Slovenske Policije je nato ponesrečenca dvignil in popeljal do Letališča Lesce. Reševalci smo se vrnili v dolino in po opravljeni analizi končno domov k našim družinam.

Ob zelo velikem številu nesreč v naših gorah so sledila številna opozorila za pohodnike in gornike, ki ostajajo na mestu vselej. Na pot v hribe in gore, sploh pozimi, se odpravljajmo spočiti, ustrezno izurjeni in opremljeni ter v dobrem psihofizičnem stanju. V zahtevnih razmerah moramo možnost napak in tveganje čimbolj znižati. Na žalost se še vedno dogajajo nesreče tudi zaradi uživanja alkohola in ostalih opojnih substanc. Cilj ni osvojen vrh ampak uspešen povratek nazaj domov!

Srečno v hribih in gorah, želimo vam varen in zanesljiv korak!

Iskanje pogrešane pohodnice na Begunjščici 3.3. in 4.3.2021

V sredo, 3.3.2021 ob 19.50, smo bili člani GRS Radovljica aktivirani za iskalno intervencijo. Svojci so pogrešali 55-letno izkušeno planinko, ki se je dopoldne odpravila od doma na Begunjščico in se ni vrnila domov.

Zborno mesto je bilo v Dragi. Hitro smo se organizirali v več skupin in začeli z iskalno intervencijo. Ena večja skupina je šla proti planini Prevala in nato s tiste strani proti vrhu Begunjščice. Druga večja skupina je štartala s Poljške planine proti Roblekovem domu in nato s te strani proti vrhu Begunjščice. Vmes je bil aktiviran tudi helikopter, ki je s kamero pregledal greben in pobočje Begunjščice. Iskane osebe helikopter v nočnem času ni našel. Pri iskanju so sodelovali tudi reševalci vodniki reševalnih psov. Proti vrhu smo hodili po označenih in prehojenih poteh. Pozorni smo bili na morebitne sveže znake hoje in stopinje z derezami v snegu ter na morebitne znake zdrsa po pobočju. Zanesljivih znakov nismo našli.

Del ekipe je začel s sestopom z vrha proti Roblekovem domu, v smeri, kamor naj bi se odpravila tudi iskana planinka. Na poti smo zaznali morebitne relativno sveže znake hoje pod shojeno potjo in označili koordinate. Druga ekipa se je bližala proti vrhu z Roblekovega doma. Na poti smo na eni od žoln zaznali signal, toda izkazalo se je, da je šlo verjetno za motnjo ali zaznavanje druge ekipe pod samim pobočjem. Vseeno smo označili koordinate, kjer smo zaznavali signal. Sreda se je prevesila že v četrtek.

Dobili smo poziv k sestopu nazaj v dolino. Ekipi sta se združili na poti pod grebenom, nato smo skupaj sestopili po poti do Roblekovega doma in nazaj proti zgornji bazi na Poljški planini, od koder smo se z avtomobili pripeljali nazaj v Drago. Prvi del iskalne akcije je bil zaključen nekaj minut pred 2. uro. Opravili smo skupno analizo s predstavniki Policije in naredili načrt za nadaljevanje iskanja čez nekaj ur.

V četrtek, 4.3., smo se nato zbrali ob 8. uri na Letališču Lesce. Že pred tem je bil aktiviran tudi helikopter, ki je ponovno opravil pregled grebena in pobočja Begunjščice. Pogrešano planinko so opazili in določili njen natančen položaj. Zdrs je bil na žalost za planinko usoden.

Tovrstni primeri nesreč kažejo, da se, kljub izkušnjam in primerni opremi, ob trenutku nepazljivosti lahko zgodi nesreča. Pozimi hodimo v gore dobro opremljeni in ne hodimo sami. Prav tako je zelo pomembno, da domačim sporočimo, kam se odpravljamo in kdaj naj bi se vrnili domov.

Začetek leta 2021 z dvema reševanjema na isti dan

V hribovitih delih in visokogorju je bilo na 9. 1. 2021 obiskovalcev, pohodnikov, smučarjev in ostalih rekreativcev res veliko. Bila je sončna sobota in zasneženi hribi so kar vabili obiskovalce in ljubitelje narave v hribe. Žal pa to za nas pomeni, da imamo ob takih dnevih več dela.

Prvič so pozivniki zazvonili ob 13.15. Ko smo izvedeli, da gre za sum na kap, smo še toliko bolj pohiteli po obljudeni stezi na Valvasor do počitniške hiše, kjer je starejšo gospo obšla slabost. Ko smo prišli do gospe, si je že opomogla, mi pa smo jo pregledali, jo oskrbeli in jo transportirali do reševalnega vozila v Završnici.

Ko smo zlagali in sušili opremo na postaji, pa je zopet zazvonilo. Tokrat si je deskar polomil stegnenico na Pokljuki, natančneje v Kranjski dolini. Vso (še mokro) opremo od prejšnje intervencije smo hitro zložili v reševalno vozilo in odhiteli na Pokljuko. Tam smo bili pred helikopterjem in smo skupaj z zdravnikom iz ekipe na Brniku oskrbeli deskarja, ga imobilizirali, helikopter pa ga je potem prepeljal v SB Jesenice.

Po dveh intervencijah smo si le želeli, da se bodo ostali pohodniki varvno vrnili v svoje domove do večera.

Iskalno in reševalno posredovanje takoj po meddruštveni vaji

V sredo 23. 9. 2020 smo imeli organizirano medpostajno letno vajo s sosedi iz Tžiča. Ob 16.00 smo se dobili na Ljubelju, predstavili dogovorjene scenarije, se razdelili v ekipe in se podali na delovišča. Po odlično izpeljani vaji smo se polni osveženega znanja, odpravili v bližnjo restavracijo na zasluženo večerjo in neuradno analizo.

Še preden smo uspeli parkirati na parkirišču pred restavracijo, so nam zazvonili telefonski pozivniki. Sam sem pogledal telefon in takoj poklical kolege, ki so bili v društvenem avtomobilu. “Je to v sklopu vaje, ali se gre zares?” Sem vprašal. “Zares!” sem dobil odgovor in v ogledalu istočasno zagledal modre lučke našega avtomobila. Hitro sem prižgal vse štiri smernike in se jim pridružil na nujni vožnji. Z Ljubelja smo hiteli proti Bledu in zraven pridobivali nove informacije o dogajanaju. Ko smo prispeli na policijsko postajo na Bledu, se je načelnik Smolej takoj povezal z vodjo intervencije. Po nekaj minutah je priletel iz postaje in nas sklical skupaj. “Trinajstletni fant je šel tečt na smučišče Straža in se ni vrnil domov. Danes se mudi. Vsaka minuta šteje!” V trenutku smo odhiteli do vznožja Straže, se razdelili v ekipe in se brez oklevanja pognali v klanec.

Zelo hitro smo pregledali eno stran smučišča in nešteto majhnih potk, ki vodijo skozi gozd ob smučarki progi.

Ko sem s svojo ekipo prispel na vrh smučišča, sem tam zagledal ostale sodelujoče v akciji in bilo jih je ogromno! Šele v tem trenutku sem se zavedal, kako resna je situacija. Nad sabo smo zaslišali ropot in po postaji se je že javljal tudi policijski helikopter, ki je priskočil na pomoč in s termo kamero preiskal celo področje. Na žalost brez uspeha.

Po postaji so se ena za drugo vrstile infomacije, kje naj bi bil nazadnje viden, kje ponavadi teče in se zadržuje, kaj naj še pregledamo…

Ura je bila že okoli pol devetih zvečer in zunaj je bila že trdna tema. Ob taki intenzivnosti in koncentraciji, se čovek hitro utrudi, a ko gre za otroka, je še toliko bolj pomembno, da se ga išče dokler se le lahko. Zato si črne misli takoj izbijem iz glave, ter predlagam da se postavimo v strelce in temeljito prečešemo adrenalinski park, kjer naj bi bil nazadnje viden. Tukaj se je zopet pokazala odlična uigranost celotne ekipe, saj smo se v trenutku zbrali, razporedili in pričeli s prečesavanjem terena. Na žalost zopet brez uspeha.

Ravno ko nam je začelo primanjkovati idej kje še iskati, smo po postaji zaslišali: “Vsem reševalcem na Bledu: Imamo ga! Smo pod steno na zahodni strani Straže.”

V tistem trenutku so se nam, glede na dane informacije, vsem pojavile najbolj črne misli. Samo tiho smo se spogledali. Takrat pa se zopet zasliši glas po postaji: “Fant je priseben, z nami se pogovarja, rabimo pa zdravnika in gorske reševalce za transport do reševalnega vozila. Hitro!”

Brez besed smo se z vrha smučišča pognali v tek proti vznožju, kjer smo imeli parkiran avto z opremo. Po nekaj minutah smo že bili v avtu in se odpeljali na drugo stran Bleda. Med kratko vožnjo smo se dogovorili kdo bo nesel kateri kos opreme, da ne bi izgubljali dragocenega časa. Takoj, ko smo prispeli na kraj dogodka, smo vsi vedeli, kaj moramo storiti. Vsak je pograbil kar je moral in zopet smo se pognali v še en klanec. Med tem časom so k ponesrečencu že prispeli nekateri naši reševalci in naša postajna zdravnica. Ponesrečenega so pregledali in naredili načrt za transport v dolino. Mi smo se jim pridružili z opremo, fanta imobilizirali ter pripravili za transpot. Ob pogledu na ponesrečenega se mi vsakič v glavi odvrti scenarij, kako je do nesreče prišlo. Pri otroku, ki je sicer imel neizmerno srečo, da je padec preživel, pa te kljub temu da si takih stvari navajen, kar malo stisne v prsih. Bil je v odličnih rokah zdravnice in ostalih kolegov iz NMP, tako da smo lahko gorski reševalci prvo pomoč prepustili strokovnajkom, mi pa smo se osredotočili na naše atribute in pripravili vse potrebno za zahteven spust po strmem terenu. Sledil je okoli sto metrov dolg spust po melišču in končno smo ga predali reševalcem v reševalno vozilo.

Ura je bila približno deset zvečer in vsi smo bili vidno utrujeni, a z nasmeški na obrazih. Vsa napetost je v trenutnu izpuhtela v zrak. Do nas sta pristopila še starša ponesrečenca in se nam zahvalila. Zahvale nisem niti slišal, saj je njun izraz olajšanja in hvaležnosti na obrazu govoril glasneje od besed.

Naredili smo še hitro analizo akcije in si zaželeli lahko noč. Po takem dogodku, kljub utrujenosti, vedno potrebuješ kar nekaj časa preden lahko zatisneš oči in zapluješ v spanec. Tokrat je bilo to še težje, saj smo se vsi spraševali, kako se bo vse skupaj izteklo v bolnici. Pri takem padcu lahko pride do težkih poškodb notranjih organov, ki se lahko kasneje izkažejo za velik problem.

Zjutraj so nas poklicali naši postajni zdravniki in nam sporočili, da se je fant odlično izmazal. Imel je nekaj zlomov in pretres možganov, vendar glede na okoliščine so bile to odlične novice.

Takih intervencij na srečo ni veliko, ko pa so, nam vsem dajo misliti. Takšni dogodki so tisti, pri katerih veš zakaj si se odločil svoj prosti čas posvetiti reševanju in si ponosen, da lahko nudiš pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo in to z ramo ob rami, s takšnimi ljudmi kot so reševalci.

Fantu želimo hitro okrevanje in vse dobro v bodoče.

Grs Radovljica,

Napisal gorski reševalec pri Grs Radovljica Sašo Dudić